Pot reke dreves

Največji rečni slap v Sloveniji, ki nas s svojim 13 metrov visokim padcem navdušuje na zadnjem delu poti skozi Vintgar. Slap Šum je prva znamenitost Soteske Vintgar, ki so jo obiskovali, še preden so odkrili sotesko leta 1891.

Med majem in avgustom ga zaradi njegove velikosti opazimo tudi v mraku, a še prej zagotovo slišimo njegovo glasno brenčanje. To je rogač, največji med evropskimi hrošči.

Po koncu prvega klanca na poti se za nagrado odpre razgled na najdaljše slovensko gorovje, Karavanke. V pogorju nekoč ideološke meje med vzhodnim in zahodnim blokom še danes stoji okamenela graščakova hči in čaka svojega rešitelja.

Edino naselje, ki ga srečamo na poti, je Blejska Dobrava. Več kot 800 let stara kmečka vas je največji razcvet doživela s prihodom železnice in postala takrat glavna vstopna točka za Vintgar.

V temnejšem gozdu z redko podrastjo je doma smreka. Zimzeleno drevo, ki ima v vasi Podhom še danes glavno vlogo v prastarem pustnem običaju vleke ploha.

Po poti stopamo s previdnimi koraki in odprtimi očmi. Zaradi strmih prepadnih sten soteske, ki se začenjajo tik ob robu poti, in da ne prestrašimo starega modrasa, ene od strupenih kač v slovenskih Alpah, ki se v sončnih dneh občasno greje na svoji najljubši skali.

Sta dve izmed 23 zavarovanih rastlin, ki jih najdemo v soteski. Poleg njih raste tu še več kot 600 drugih rastlinskih vrst, nekatere prvič popisane že pred več kot 130 leti.

Bukev je v Sloveniji najpogostejša drevesna vrsta, ki dobro uspeva v senci in na vlažnih tleh. A če ji odstranimo okoliška drevesa in jo izpostavimo direktnim sončnim žarkom, lahko na njenem deblu nastanejo opekline.

Ker je po naravi izraziti samotar, stik s partnerjem in družinskimi člani navezuje zelo počasi. Pri tem ji pomaga tehnika klicev, s katero učinkovito komunicira in se sporazumeva.

Med kar 24.000 rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki so bile do sedaj zabeležene v Sloveniji, sta tudi šmarnica in brinolisti lisičjak. Prva se pogosto znajde v pomladanskih in poročnih šopkih, iz drugega pa so nekoč kuhali čaj s posebnim učinkom.

Tudi gozdovi na pobočjih Homa in Boršta so kot varovalni gozdovi varuhi soteske. Vsako sezono jim na pomoč pri varovanju poti in obiskovalcev priskoči 20 delavcev, ki opravijo več kot 10.000 ur dela.