TOČKA 2

Spoznajte več o Triglavskemu narodnemu parku in Soteski Vintgar.

Zvočni vodnik

Zanimivosti

Kaj si lahko ogledate na tej točki

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavski narodni park je eno najstarejših varovanih območij narave v Evropi. Predstavlja kar 4 % celotne površine Slovenije, kjer domujejo številne zaščitene živalske in rastlinske vrste. Med njimi se smukajo, tako pravi ljudsko izročilo, pravljična bitja. Glavni je Zlatorog, gams z zlatimi rogovi, ki varuje kraljestvo Julijskih Alp z najvišjim vrhom Slovenije Triglavom.

SOTESKA VINTGAR SO VRATA V TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Soteska Vintgar so vrata v Triglavski narodni park, eden najstarejših v Evropi. Tu, kjer narava potrebuje svoj mir in ritem, srečujemo edinstvene živali, rastline in zgodbe.

Triglavski narodni park nosi ime po Triglavu, simbolu Slovenije. Pred četrt tisočletja so na našo sveto goro prvenstveno povzpeli 4 srčni možje. Danes najvišji vrh bdi nad 4 % celotne Slovenije, kjer se razprostira Triglavski narodni park. V parku so doma mitološki Zlatorog in drugi gamsi, kozorogi in volkovi, medvedi in risi in še 7.000 drugih živalskih vrst.

Alpski varstveni park

V Triglavskem narodnem parku je posebno varovanje narave organizirano vse od leta 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Pionirske zamisli o zavarovanju doline Triglavskih jezer je že 20 let pred tem zapisal znanstvenik Dr. Albin Belar, ki je več kot desetletje živel v bližini Soteske Vintgar. Če bi takrat pravo omogočalo zaščito narave, bi bil Triglavski narodni park najstarejši v Evropi.

Profesor Albin Belar, Kralj Triglava

Dr. Albin Belar je vsestranski izumitelj. Mednarodni pionir seizmologije, ustanovitelj prve avstro-ogrske potresne opazovalnice v Ljubljani in idejni oče Triglavskega narodnega parka. Ta veliki oboževalec pohodništva in gorskega sveta naj bi bil na Triglavu več kot 50 krat, kar je za čase, ko pohodniške poti sploh še niso bile urejene, pravi rekord.

REKA RADOVNA

Kljub temu, da od izvira v Triglavskem pogorju do izliva v Savo Dolinko reka Radovna naredi le 17 kilometrov, ji je na svoji poti uspelo v trdna pobočja vrezati Sotesko Vintgar, kjer se skale spuščajo tudi do 250 metrov v globino. Hitra reka se na poti skoraj nič ne ogreje in ohranja svojo temperatur, v poletnih mesecih le do 13 stopinj.

REKA IN SONCE

Živahno gorsko reko polnijo vode mogočnega Triglavskega pogorja. Ker se od izvira do izliva ne segreje, imamo v njeni bližini vedno občutek svežine gora.

Reka Radovna, hrib Radolca, mesto Radovljica. Poleg tega, da so po oddaljenosti blizu eden drugemu, hitro ugotovimo, da imajo tudi skupen koren – rad. A od kod bi ta izhajal? Naši kraji so bili že zgodaj poseljeni, zato ni naključje, da izvor nekaterih besed pripisujemo keltskim časom. Ena izmed možnih povezav je ime Radola, kot so klicali keltskega boga sonca.

TUDI V VZTRAJNOSTI JE MOČ

Z vztrajnostjo in močjo je reka v trdo sivo skalo vrezala sotesko Vintgar. Ta je na nekaterih predelih globoka tudi 250 m, toliko, kolikor je višinska razlika od njenega izvira do izliva. Še danes jo neprestano poglablja in v njeni strugi oblikuje kotle, slapiče in tolmune. Njen najgloblji tolmun naj bi meril kar 17 m.

REKA RAZVOJA

Moč toka Radovne smo izkoristili tudi domačini. Tu smo postavili številne mline, žage, kovačije in železarne, ki so jih kasneje nadomestile male hidroelektrarne. Eno izmed njih vidimo na izhodu iz Vintgarja pri slapu Šum.

DOMAČINI PIJEMO RADOVNO

Na bregovih bistre reke se razrašča rastlinje. Iz vode se napaja živina, ki se pase po travnikih in na pašnih planinah. Še danes je reka Radovna vir pitne vode za lokalno skupnost. S pomočjo vodnih zajetij in vodovodnih sistemov najde pot v naše hiše.

VARUHI REKE

Kjer je danes vstopna točka za Vintgar, so po načrtih iz leta 1912 predvideli novo zajezitev na reki Radovni. Pobuda je med vsemi v takratni skupnosti naletela na tako močan upor, da so jo morali opustiti.

SOTESKA VINTGAR

Soteska Vintgar so vrata v Triglavski narodni park. Več tisoč let so jo oblikovali taleči ledeniki, ledeniška jezera, reka Radovna in tektonska gubanja. Danes predstavlja eno najlepših ledeniških sotesk na svetu.

V SKALO UJET ČAS

Taleči ledeniki, voda in površje so v preteklosti oblikovali Sotesko Vintgar. A nevidno našemu očesu se ta še vedno oblikuje in spreminja.

Danes si težko predstavljamo, da je današnji Vintgar z njegovo širšo okolico v času predzadnje ledene dobe pokrivala debela plast ledenikov.

DELO LEDENIKOV

Med predzadnjo medledeno dobo so se ledeniki pričeli taliti in umikati. Pokazalo se je kopno in voda je pričela odtekati. Njeno pot je z nanosi zajezil bohinjski ledenik, zato je v dolini nastalo jezero. V najnižji točki med hriboma Hom in Boršt je voda našla novo pot in za sabo pustila vrezane že dve tretjini soteske.

Med zadnjo ledeno dobo so površje spet prekrili ledeniki. Šele po zaključku njihove ere je taleča voda vztrajno nadaljevala z delom. Le na izhodu iz Soteske Vintgar se je zaradi odporne kamnine vse do danes ohranila stopnja v obliki mogočnega in slikovitega slapa Šum.

Med sprehodom skozi Vintgar lahko v njegovih stenah opazimo izrazite plasti in njihove različne naklone, nagubanost in zamike. Ti so posledica nastanka kamnin in še danes aktivnih tektonskih premikov. V Soteski Vintgar prevladujejo trije tipi kamnin. Mikritni apnenci, na katerih sveži površini s prostim očesom ne opazimo strukture, debelejše apnenčaste plasti ter zrnati apnenci z milimetrskimi zrni, ki so na svežih površinah opazni z lupo.

VINTGAR NI NIKOLI ISTI

Apnenec se izpostavljen vremenskim pogojem raztaplja. Zaradi naklona plasti se njegovi raztopljeni delci preko lezik (šibka mesta med posameznimi plastmi, ki nastanejo zaradi erozije) prenesejo do reke. Ta v soteski poveča hitrost, zato jo voda z delci intenzivno širi in poglablja. Na slednje še dodatno vpliva počasno dvigovanje površja.

SLAP ŠUM

Je nastal na stiku trših apnencev in mehkejše gline. Ker tok reke neprestano dolbe in gladi njegove skale, se počasi premika vedno bolj v notranjost soteske. Sčasoma bo tudi ta slap, tako kot ostali v soteski, postal preliv.

KAMNITI KOTLI

Radovna na svoji poti med vrtinčenjem, padanjem in iskanjem svoje poti kot umetnica ustvari številne erozijske oblike. Drasljo prepoznamo po njeni obliki, ki spominja na lonec oz. kotel.

KAJ SO KAMNITI KOTLI

Draslja je erozijski lonec oz. kotanja, ki jo vidimo v rečni strugi. Ime je dobila po »zdraksljanem« oziroma olupljenem hlodu, ki lahko zaide v takšen kotel. Na poti skozi Vintgar vidimo 2 takšni erozijski obliki – Veliko drasljo in Malo drasljo.

Kamniti kotli nastanejo na mestih, kjer se zaradi šibkosti v kamnini ustvari izrazit vodni vrtinec. Vanj se ujame prod, ki ga prinese tok vode in prične z dolbenjem kotanje. Večja hitrost toka s sabo prinaša kamne in hlode, ki dolbenje in širjenje kotanje pospešijo. Njihovo oblikovanje se prekine, če se zmanjša hitrost vodnega toka ali če postane draslja pregloboka in zapolnjena z naplavinami.

ŽUMROVE GALERIJE

Žumrova galerija je najožji del Vintgarja, kjer se pečine začnejo približevati ena drugi. Od tu lahko vidimo največji slap znotraj Vintgarja, Mali Šum.

ROMANTIČNA PODOBA SOTESKE VINTGAR

Pogled na Žumrovo galerijo in Mali Šum je inspiracija za številne pesmi in umetniška dela domačih in tujih ustvarjalcev. Skale so tu popolnoma navpične in tvorijo prepoznavno obliko Vintgarja. Varen leseni hodnik za obiskovalce sestavljajo vdelani močni železni drogovi in čez položene lesene deske.

SPOMENIK IN POKLON JAKOBU ŽUMRU

Na steni v Žumrovi galeriji se nahaja kamnita tabla, posvečena Jakobu Žumru. Domačinu in županu iz Gorij, ki je zrasel ob Soteski Vintgar. Skupaj s fotografom in kartografom Benediktom Lergetporerjem je februarja 1891, ko je bil vodostaj Radovne izjemno nizek, prehodil takrat še neraziskan del Vintgarja in zgodbo o skrivni, čudoviti soteski popeljal v svet.

Žumer in Lergetporer sta ustanovila gradbeni odbor, ki je začel zbirati sredstva in urejati Vintgar za obisk. Na pomoč so priskočili Kranjski deželni odbor, Kranjska hranilnica in hotelirji. Domačini pa so denar za ureditev soteske zbirali s prirejanjem plesov in veselic. Soteska Vintgar je bila leta 1893 z več kot 500 metri zgrajenih mostov in galerij prvič odprta za ogled.