Soteska Vintgar

1slide

Soteska Vintgar je 1600 m dolga in do 250 m globoka soteska na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, 4 km severozahodno od središča Bleda.

Hidrološki in geomorfološki pomen

Izoblikovala jo je gorska reka Radovna, ki se kmalu po izhodu iz soteske kot desni pritok izliva v Savo Dolinko. Povirje Radovne je v dolinah Krmi in Kotu v Triglavskem pogorju, vode pa zbira tudi s severnega dela Pokljuke in z Mežakle. Njena dolina nad Vintgarjem je dolga 19 km. Radovna je prvotno odtekala naravnost na jug proti blejski kotanji, v predzadnji ledeni dobi pa je Blejski kot zapolnjeval Bohinjski ledenik, zato se je bil Radovenski ledenik pri Krnici prisiljen preusmeriti proti severovzhodu. Ko se je na začetku medledene dobe, ki je sledila, led umikal, so iz njega tekoče vode zapolnile kotanjo severozahodno od Bleda. Jezero je bilo globoko od 100 do 120 m.

vintgar slap šum
IMGP4

Sledilo je njegovo postopno odtekanje in zasipanje s prodom in kredo. Pred vhodom v sotesko, v Leskah, se je potem tod tekoča Radovna najprej zajedla v lastne nasutine in v jezersko kredo, med Homom (834 m) in Borštom (931 m) na jugovzhodnem robu Mežakle pa se je zarezala v mehko oligocensko sivico. Pod njo je pozneje naletela na trdi temni ploščasti in skladoviti srednjetriasni apnenec z rožencem, ki je pod vplivom tektonike rahlo naguban. Globinska erozija je bila zaradi velikega vodnega padca izredno intenzivna; hkrati je potekalo neotektonsko dviganje apnenčastega bloka na eni in grezanje Ljubljanske kotline na drugi strani. Do konca zadnje medledene dobe je Radovna izdolbla dve tretjini od celotne globine soteske, po koncu zadnje ledene dobe pred 10.000 leti pa še tretjino. Vintgar je ozka tesen s strmimi, marsikje navpičnimi stenami. V najožjem delu, Peklu, je široka le nekaj metrov. Stene korit so visoke od 50 do 100 m, pobočja nad njimi pa segajo še 100 m višje in se razmikajo.

Vintgar je pravzaprav občno ime za tako oblikovano kanjonsko sotesko. Deroča voda med vrtinčenjem, padanjem prek pragov v brzicah ali skakavcih in v slapovih tako v skalnem dnu kot v stenah ustvarja najrazličnejše erozijske oblike: erozijske lonce ali draslje, tolmune in vdolbine ali fasete. Učinek rečne vode je še večji, ker se v njej vrtinčijo tudi pesek, grušč ali celo manjše skale. Lepa primerka erozijskih loncev v zgornjem delu soteske sta Velika in Mala draslja. Po Badjuri se draslja imenuje po »zdraksljanem« oziroma olupljenem hlodu, ki zaide v tak lonec. Ker območje soteske sestavljajo tudi prepustne karbonatne kamnine, je tu na delu tudi kemična erozija oziroma korozija. Izoblikovala se je celo podzemna Jama v Blejskem vintgarju. Soteska se končuje ob prehodu na mehko oligocensko sivico, ki je prekrita s prodom, ponekod sprijetim v konglomerat. Geološko mejo označuje slap Šum, ki s 13 m vodnega padca velja za največji slovenski rečni slap. Veličasten je tudi Mali slap sredi soteske. Vintgar je torej nastajal na tri načine: z epigenezo – vrezovanjem v lastne nasutine in nasutine jezera, z antecendenco – vrezovanjem v dvigajočo se skalno gmoto, in z zadenjsko erozijo, ki napreduje od spodaj, od slapa Šuma navzgor.

IMGP9b
IMGP10

Zaradi specifičnih podnebnih in mikroreliefnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva, značilnega za okolico. Prvi je bil nanje pozoren duhovnik in ljubiteljski botanik Janez Šafer. Njegov seznam rastlin iz Vintgarja je že leta 1899 objavil Ivan Godec v svojem članku v Domu in svetu, potem pa še v knjižici Vintgar, Slika iz gorenjske Švice.

Kulturni pomen

Do leta 1891 je bila soteska popolnoma nedostopna in neznana. Tedaj sta se ob izjemno nizkem vodostaju Radovne vanjo odpravila gorjanski župan Jakob Žumer in blejski fotograf ter kartograf Benedikt Lergetporer. Leta 1893 so z izrednimi napori zgradili več kot 500 m mostov in galerij, ki so omogočili turistični obisk soteske. V njenem najbolj izrazitem delu se po odkritelju imenujejo Žumrove galerije, posvečena pa mu je tudi spominska plošča v tamkajšnji steni. Med človekovimi stvaritvami zaslužita pozornost kamnit enoločni most bohinjske železnice, zgrajene leta 1906, ki 33,5 m nad potjo preči sotesko v širini 53 m ter jez, od koder je večina vode speljana po cevi do male hidroelektrarne Vintgar pod Šumom. Ime vintgar naj bi po eni razlagi izviralo iz nemškega Weingarten; (po vinogradih v bližnjem Podhomu), po drugi naj bi nastalo, ker prerez soteske spominja na vinski kozarec. Po Blejskem vintgarju so dobile ime tudi druge podobne soteske v Sloveniji (Iški vintgar, Ribniški vintgar nad Srednjo vasjo v Bohinju, Bistriški vintgar pri Slovenskih Konjicah).

IMGP5a